Datum je bil pravi za udarniško akcijo, temperatura zraka pač ne. Prezeblo me je do kosti. Najverjetneje je kriva tudi moja “delavska obleka”, saj mi zjutraj, ko sem si natikal najtanjše športne copate in oblekel poletni pulover, niti na kraj pameti ni prišlo, da bom zvečer krovec vajenec.

Popoldansko delo v pisarni je zmotil Šini: “Tukaj smo v Klubu, prideš, samo nekaj premaknemo”. “Pridem!”, sem odvrnil. V tistem trenutku sem seveda pozabil, da je Šini pisatelj, ti pa radi pretiravajo, kdaj tudi v obratno smer in da, Šini je pretiraval. Sicer so veliko dela opravili že prejšnji dan, samo do uporabne terase je bila še dolga, predvsem pa mrzla pot.

Najprej sem poskušal s klasičnim prijemom butca. Dvakrat sem orodje (namenoma!) prijel na napačni strani, prevrnil mizo in vsako stvar vprašal trikrat. Slepilni manever je uspeval in prvo uro me niso velikokrat poklicali k delu. Nedokončana opravila so se kopičila, rok dokončanja se je premaknil na drugo uro zjutraj. Zato sem resno za delo zagrabil tudi sam.

Ob 2.30 sem se fantom opravičil, ampak po osmih urah mraza nisem več čutil rok, ravnotežje - kaj je že to. Ekipa je vztrajala do šeste ure zjutraj, po nepreverjenih informacijah so potem v neimenovani gostilni nadaljevali z likofom.

S klikom na fotografijo pridete do Spletnega albuma Picasa in tako vseh fotografij.

Video me še nekaj zafrkava (indeksiranje strica Google). Objavim takoj, ko bo mogoče.

Skupščina na Ptuju me je precej zdelala, predvsem nočna vožnja nazaj v Novo mesto. Na poti domov sem se, na povabilo Natalije in Boruta, ustavil še v Mladinskem centru Brežice, kjer so MC-jevci praznovali 10. letnico ustanovitve. Večer sem zaključil v Klubu, na Brucovanju DNŠ.

Štiristo kilometrov, eno gimnazijo, dva mladinska centra in tri gostilne kasneje sem komaj čakal nedeljsko dopoldansko poležavanje. Že dan prej sem Natalijo provociral, da bom jaz dobil zajtrk (kosilo) v posteljo, Borut pa izvijač in načrt za sestavo dnevne sobe. Borut je izvijač dobil, jaz zajtrka pač ne. Sem pa poležaval in prebiral časopise. Tako je prišla na vrsto tudi dan stara Sobotna priloga Dela in rubrika Poštni predal.

“No, v poznih dijaških in v študentskih letih sledijo obče zabave, kjer gredo vsi na med/alkohol (cvičkarija, študentska arena, Škisova tržnica, spoznavni žuri fakultet, pozdrav poletju …). Povsod je po promocijski ceni na voljo vsaj ena alkoholna pijača - brezalkoholne ohranjajo trdno ceno brez deflacije. Samo, da se ga pije!”¹ je zapisal gospod Martin Lasič, dr. med., v članku z naslovom Pravi Slovenec pije za zdravje.

Naveden citat me je zmotil, zato sem prekinil poležavanje, prižgal računalo in spisal spodnji tekst². Nisem si upal preveč ugovarjati, saj imajo gospodje zdravniki vedno prav. Ali pač?

Spoštovani gospod Martin Lasič, dr. med.,

v uvodu odgovora izrecno poudarjam, da se z večino Vašega prispevka, objavljenega med zadnjimi pismi bralcev meni ljube Sobotne priloge Dela, popolnoma strinjam. Še več, večji del zapisanega je temelj delovanja Društva novomeških študentov (DNŠ) - zdrav in kvaliteten način življenja novomeške mladine. V skladu s svojim poslanstvom DNŠ tedensko izvaja brezplačno posvetovalnico za mlade, ki jo vodita diplomirana psihologinja in sociologinja, smo aktivni partner Lokalne akcijske skupine (LAS) za preprečevanju odvisnosti, sodelujemo z Zavodom za zdravstveno varstvo Novo mesto, prek naših zavodov (Mladinskega kluba LokalPatriot in Založbe Goga) pa aktivno izvajamo programe Urada za mladino RS.

Kljub temu, da se torej z večino zapisanega v vašem prispevku strinjam, pa moram vseeno protestirati proti metanju Festivala Cvičkarije v koš študentskih pijanskih žurov ala »samo, da se ga pije«, saj je naš turistični festival daleč od navedenega.

Festival Cvičkarija predstavlja novo smernico promocijskih in turističnih festivalov, ki je po petnajstih letih delovanja študentski samo še po izvoru organizatorja. Na štirih prireditvah-prizoriščih (Ljubljana, Maribor, Novo mesto in Izola) Festival predstavlja ter promovira etnološke in enološke značilnosti Dolenjske in vino, cviček je tako samo del predstavitvene zgodbe. Na tipsko urejenih stojnicah se predstavljajo rokodelci (samo tisti s potrdilom Ministrstva za kulturo), aktivi kmečkih žena, društva … in vinogradniki.

Organizatorji Festivala Cvičkarija vino cviček spoštujemo in cenimo, predvsem pa čutimo odgovornost do naših obiskovalcev. Zato nam niti na misel ne pride, da bi vino cviček prodajali »po promocijski ceni«. Degustacija vin je plačljiva, cena se giblje nad tržno ceno na trgu. Obiskovalcem nudimo izključno vina cviček, ki so prestala strog nadzor in ki dosegajo visoke strokovne standarde. Vzorčenje opravimo na terenu sami, vzorce pa degustirata dve neodvisni komisiji, sestavljajo strokovni degustatorji Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, kjer opravijo tudi analizo vzorcev, drugo pa člani organizacijskega odbora Festivala in amaterski degustatorji.

Na Festivalu ne nudimo težkih alkoholičnih pijač, brezalkoholne pijače pa so strogo cenejše od vina cviček. Tako pri degustacijah kot pri točilnih pultih dosledno preverjamo starost gostov in nenazadnje prireditev zaključimo ob še spodobni uri.

Na DNŠ se zavedamo, da slabšalni glas projekta ali prireditve seže dlje od resnične ocene. Zato Vas (in vse bralce), gospod Martin Lasič, dr. med., vljudno vabim na Festival Cvičkarija 2008 in se od Vas (ter bralcev) poslavljam s citatom gospoda Antona Starca, dr. med.

»Cvičkarija, ki jo Društvo novomeških študentov organizira že vrsto let, je okno, skozi katerega se iz Ljubljane vidi v globino dolenjske dežele. Cvičkarija naj bo uvod v vsa vaša prihodnja potepanja med mehkimi dolenjskimi griči in zeleno lepotico Krko.«

1. Gre za dobesedni navedek, slovničnih napak nisem popravljal. Cel članek pa lahko dolpretočite tukaj [pdf, 200 KB]. [↩]
2. Tekst je bil poslan na Delo, ko bo objavljen, sporočim. [↩]

Kot že rečeno, sem soboto preživel na Ptuju, kjer je potekala Redna volilna skupščina Zveze ŠKIS. Idealna prilika za druženje z ostalo študentsko srenjo in test cestnega navigacijskega aparata¹.

Na Ptuj pa nisem šel samo zaradi druženja. Z zadevno skupščino je namreč stopil v veljavo nov statut Zveze ŠKIS, ki ločuje delovanje zveze na dva dela, operativni in politični del. Slednji se ukvarja z odnosi zveze do ostalih entitet v Študentski organizaciji Slovenije, z odnosi do države, bdi nad smotrno porabo študentskega denarja, itd. Prvi, t.i. operetivni del, pa je smiselna preslikava gospodarske zbornice na študentske klube in organizira izobraževanja, nudi pravne, finančne in računovodske nasvete, predlaga in nudi pomoč pri razpisih, itd.

Koncept dvotirnosti sva 28. septembra 2006 takratnemu predsedniku predlagala z Juretom Primožičem. Ob predložitvi koncepta sem takrat zapisal: “Cepitev je nujna in edina zagotavlja razvoj operativnega dela, zaradi katerega je bila zveza tudi ustanovljena. V viziji prihodnosti, ki objektivno predvideva vedno ostrejše okolje za delovanje študentskih organizacij, so podpora, prenos znanja in razne oblike brezplačne pomoči s strani zveze za člane nujna, če ne že edina rešilna bilka za obstoj neodvisne mladinske organizirane družbe.” Z napisanim se danes še bolj strinjam.

Večji del zasluge za prestrukturiranje imata bivši in zdajšnji predsednik zveze, ki sta verjela (verjameta) v smiselnost dvotirnosti ter pravna služba, ki je ideje smiselno implementirala v statut. Čestitke vsem!

Sejna dvorana Gimnazije Ptuj me je prijetno presenetila.

Nejc Čampa (levo) in Dino Zupančič - oba aktivista DNŠ.

1. Sposodil sem si ga pri Mitji Ličnu in bil navdušen, tako nad napravo, kot na dejstvom, da mi ga je Mitja sploh posodil. [↩]

Nekaj se je moralo zgoditi v mestu … Bah! Še nikdar se ni nič zgodilo! Obesil bi se, pa ne privoščim tem hudičem dogodka !.. Nekaj je moralo biti, samo nihče še prav ne ve kaj … Ježeš, mrlič!!! Meščani, Meščanke!!! Dogodek je tu, dogodek imate v mestu!!! Ježeš, giblje se, oči odpira. Meščani, dogodek se taja, znamenitost mineva !..¹

V noči iz petka na soboto je Nebodigatreba brcnil v okno pisarn Založbe Goga. Rezultat² je viden spodaj. Šini naj bi poklical policijo. Kaj (če kaj) so ugotovili ne vem, se mi je mudilo na Ptuj.

1. Povzeto po stripu TBC. [↩]
2. Razbito steklo in uničen poster, kjer Šini in Boštjan smučata po kockah Glavnega trga. [↩]

Ne, to ni prispevek o parkiranju uslužbencev Mestne občine Novo mesto, je pa zadeva še vedno resna, predvsem pa me zelo moti. Priznam, pločevinasto zdraho sem zakuhal sam, ko sem pred dvema letoma nekaj krat prvi parkiral na levi strani cestišča Jerebove 20. V moj zagovor naj povem, da so to bile pozne (zgodnje) ure ob koncu tedna ali pa nekaj minutni postanki.

Novomeščani imamo problem s parkiranjem, saj se gospoda radi pripeljemo do vrat. Hojo več kot nekaj deset metrov od avta do opravka je nekaj nepredstavljivega, parkiranje na obrobju centra in hoja vanj znanstvena fantastika. Podoben novomeški sindrom je obvezna vožnja skozi center mesta (seveda celo pot nepotrebne vožnje jamramo in preklinjamo gnečo). Obvoznica, kaj je že to?

Skratka, parkiranje na levi strani cestišča Jerebove 20 se je kmalu razpaslo v celodnevno počivališče pločevine. Tukaj odpove vsak senzor za parkiranje, vam povem. Enako je z živci, vsaj mojimi. Občinsko redarstvo je nemočno, saj Zakon o varnosti cestnega prometa v 52. členu določa, da je na enosmerni cesti dovoljena ustavitev ali parkiranje na obeh straneh smernega vozišča in da mora biti med parkiranim vozilom ter neprekinjeno ločilno črto ali nasprotnim robom vozišča ali kakšno drugo oviro na cesti vsaj tri metre.

Niso pa nemočni v Oddelku za komunalne zadeve. Rešitev je namreč enostavna in bi bistveno pripomogla k varnosti dijakov in ostalih udeležencev v prometu (beri: mojim živcem). V neposredni bližini sta namreč dve srednji in ena višja strokovna šola. Pločnika ali vrisanega pasu za pešce pa na tem delu Jerebove ulice ni.

Zato predlagam, da se že slabo vidnim oznakam parkirnih boksov na desni strani doda pas za pešce. Tako ne bo junaka, ki bi parkiral vozilo na levi strani cestišča, ne da bi prekršil pravilo treh metrov. Izjema je zagotovo tovornjakar Šini.

Spodnji fotografiji sta bili posneti danes, za čas kosila. Na zadnji se v ozadju lepo vidita obe srednji šoli.