B-opravičilo

Čemu blog, če ga ne moreš izkoristiti tudi za nerodna dela, npr. za opravičilo. Iskreno seveda. Čast ali nesreča prvega opravičila pripada prijatelju Juretu Šulnu. Pa ne zato, ker je prvi objavil novico o mojem novem blogu, ampak zato, ker že nesramno dolgo zamujam z njim.

Skratka, zgodba se začne na mrzel februarski petek, dan pred Pustnim disko plesom v Klubu LokalPatriot. Akterja zgodbe razmišljava o maskah za ples in sedem sekund kasneje se sprejme sklep - bova šla kot Starsky in Hutch.

Lasulja, imam. Srajca, imam. Pretesne kavbojke (kdo jih pa nima), imam. Zlizano rjava jakna, imam. Tok in pištola (plastična, da ne bo pomote, ampak tok je pa tapravi!), imam. Hmm … imam vse? Joj, ne, bo naporno: “Jure ti mi boš pa ena očala posodil.” Odgovor je bil seveda pritrdilen, kar pa se bo izkazalo za napako.

Na ples sva seveda šla. Dogodek je upravičil sloves disko vročične noči, že dolgo se nisem imel tako zelo prijetno. Zaključek je bil fantastičen, ampak o tem kdaj drugič. No, na poti iz Kluba sem, kot vesten voznik, snel sončna očala, jih pospravil v sovoznikov predal in pozabil nanje za kakšen mesec dni.

Kaj se je dogajalo tisti mesec dni z očali, kaj jim ni ustrezalo, zakaj so se uničila, ne vem. Vem pa, da mi je žal Jure, še posebej zato, ker vem, koliko ti sončna očala pomenijo. Jure jih ima namreč več deset, lahko bi celo rekel, da je zbiratelj.

Rezultat je viden spodaj na fotografiji, Jure če jih še hočeš nazaj, so v pisarni, spodnji drugi predal črnega regala. In še enkrat: Oprosti!

_{Fotografijo sončnih očal je pred nekaj minutami posnel Robi Kruh.}