“Pravi Slovenec pije za zdravje” ali ugovarjanje dr. med.

Skupščina na Ptuju me je precej zdelala, predvsem nočna vožnja nazaj v Novo mesto. Na poti domov sem se, na povabilo Natalije in Boruta, ustavil še v Mladinskem centru Brežice, kjer so MC-jevci praznovali 10. letnico ustanovitve. Večer sem zaključil v Klubu, na Brucovanju DNŠ.

Štiristo kilometrov, eno gimnazijo, dva mladinska centra in tri gostilne kasneje sem komaj čakal nedeljsko dopoldansko poležavanje. Že dan prej sem Natalijo provociral, da bom jaz dobil zajtrk (kosilo) v posteljo, Borut pa izvijač in načrt za sestavo dnevne sobe. Borut je izvijač dobil, jaz zajtrka pač ne. Sem pa poležaval in prebiral časopise. Tako je prišla na vrsto tudi dan stara Sobotna priloga Dela in rubrika Poštni predal.

“No, v poznih dijaških in v študentskih letih sledijo obče zabave, kjer gredo vsi na med/alkohol (cvičkarija, študentska arena, Škisova tržnica, spoznavni žuri fakultet, pozdrav poletju …). Povsod je po promocijski ceni na voljo vsaj ena alkoholna pijača - brezalkoholne ohranjajo trdno ceno brez deflacije. Samo, da se ga pije!”¹ je zapisal gospod Martin Lasič, dr. med., v članku z naslovom Pravi Slovenec pije za zdravje.

Naveden citat me je zmotil, zato sem prekinil poležavanje, prižgal računalo in spisal spodnji tekst². Nisem si upal preveč ugovarjati, saj imajo gospodje zdravniki vedno prav. Ali pač?

Spoštovani gospod Martin Lasič, dr. med.,

v uvodu odgovora izrecno poudarjam, da se z večino Vašega prispevka, objavljenega med zadnjimi pismi bralcev meni ljube Sobotne priloge Dela, popolnoma strinjam. Še več, večji del zapisanega je temelj delovanja Društva novomeških študentov (DNŠ) - zdrav in kvaliteten način življenja novomeške mladine. V skladu s svojim poslanstvom DNŠ tedensko izvaja brezplačno posvetovalnico za mlade, ki jo vodita diplomirana psihologinja in sociologinja, smo aktivni partner Lokalne akcijske skupine (LAS) za preprečevanju odvisnosti, sodelujemo z Zavodom za zdravstveno varstvo Novo mesto, prek naših zavodov (Mladinskega kluba LokalPatriot in Založbe Goga) pa aktivno izvajamo programe Urada za mladino RS.

Kljub temu, da se torej z večino zapisanega v vašem prispevku strinjam, pa moram vseeno protestirati proti metanju Festivala Cvičkarije v koš študentskih pijanskih žurov ala »samo, da se ga pije«, saj je naš turistični festival daleč od navedenega.

Festival Cvičkarija predstavlja novo smernico promocijskih in turističnih festivalov, ki je po petnajstih letih delovanja študentski samo še po izvoru organizatorja. Na štirih prireditvah-prizoriščih (Ljubljana, Maribor, Novo mesto in Izola) Festival predstavlja ter promovira etnološke in enološke značilnosti Dolenjske in vino, cviček je tako samo del predstavitvene zgodbe. Na tipsko urejenih stojnicah se predstavljajo rokodelci (samo tisti s potrdilom Ministrstva za kulturo), aktivi kmečkih žena, društva … in vinogradniki.

Organizatorji Festivala Cvičkarija vino cviček spoštujemo in cenimo, predvsem pa čutimo odgovornost do naših obiskovalcev. Zato nam niti na misel ne pride, da bi vino cviček prodajali »po promocijski ceni«. Degustacija vin je plačljiva, cena se giblje nad tržno ceno na trgu. Obiskovalcem nudimo izključno vina cviček, ki so prestala strog nadzor in ki dosegajo visoke strokovne standarde. Vzorčenje opravimo na terenu sami, vzorce pa degustirata dve neodvisni komisiji, sestavljajo strokovni degustatorji Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, kjer opravijo tudi analizo vzorcev, drugo pa člani organizacijskega odbora Festivala in amaterski degustatorji.

Na Festivalu ne nudimo težkih alkoholičnih pijač, brezalkoholne pijače pa so strogo cenejše od vina cviček. Tako pri degustacijah kot pri točilnih pultih dosledno preverjamo starost gostov in nenazadnje prireditev zaključimo ob še spodobni uri.

Na DNŠ se zavedamo, da slabšalni glas projekta ali prireditve seže dlje od resnične ocene. Zato Vas (in vse bralce), gospod Martin Lasič, dr. med., vljudno vabim na Festival Cvičkarija 2008 in se od Vas (ter bralcev) poslavljam s citatom gospoda Antona Starca, dr. med.

»Cvičkarija, ki jo Društvo novomeških študentov organizira že vrsto let, je okno, skozi katerega se iz Ljubljane vidi v globino dolenjske dežele. Cvičkarija naj bo uvod v vsa vaša prihodnja potepanja med mehkimi dolenjskimi griči in zeleno lepotico Krko.«

1. Gre za dobesedni navedek, slovničnih napak nisem popravljal. Cel članek pa lahko dolpretočite tukaj [pdf, 200 KB]. [↩]
2. Tekst je bil poslan na Delo, ko bo objavljen, sporočim. [↩]