Pred nekaj minutami sem končal s pisanjem pritožbe zoper odločbo ARSKTRP, da ne bo podprla projekta Festival Cvičkarija. Če ste mnenja, da je kratica agencije privlečena za lase, morate prebrati razlog za zavrnitev podpore: Stranka v vlogi ni izkazala plačilo članarine članov, so zapisali v odločbi. #$$##!

Že k prijavi na razpis sem priložil izjavo, da je društvo ustanovljeno po Zakonu o skupnosti študentov in da je zato članstvo v društvu brezplačno. Še več, priložil sem tudi bruto bilanco društva, ki izkazuje, da članarin ne pobiramo. Nenazadnje sem jim pri prijavi še razložil, da ima društvo status Študentske organizacije lokalne skupnosti, kar praviloma izključuje članarine.

Verjamem, da ima komisija težko delo. Pregristi se mora skozi obsežna gradiva, izločiti zrno od plevela in pravično razdeliti denar. Samo gospe in gospodje, sleherno prijavo je pa potrebno pozorno prebrati. Mislim, vsaj prebrati!

Ne razumite me napak. Ne spadam v krog ljudi, ki se nenehno in neskončno pritožujejo na negativne odločbe. Prav nasprotno, redko kdaj se pritožim in samo takrat kadar racionalno ocenim, da sem bil (ali je bila institucija v imenu katere sem prejel odločbo) oškodovan.

Pritožbo sem gradil na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in priložil nekaj novih dokazov (dokumentov). Jutri kolkovana s 14,18 EUR priporočeno roma v Ljubljano. Tako je namiznoteniška žogica zopet na strani agencije. Mogoče pa pritožbe berejo pozorneje. Bomo videli, vas obvestim.

_{Foto: Jure Švent}

Projekt Almanah je pod kapo. Večina od 850 izvodov je že dosegla naslovnike, Zveza študentskih klubov Slovenije jih je poslala na Vlado RS, sekretarje, župane, gospodarstvenike in upravne enote.

Projekt je podrobno prestavljen na podstrani projekti, zato se bom osredotočil samo na novosti. Najpomembnejša novost je nadgradnja spletne edicije Almanaha, t.i. Skisopis, ki je iz statične strani prešel na web 2.0, kjer lahko vsi klubi sami popravljajo informacije in dodajajo svoje novice (dogodke). Almanah je dobil tudi svojo domeno. Druga novost je sprememba opisa klubov, ki je sedaj v večjem delu sestavljen iz tekstovnega dela (do sedaj je bil poudarek na statistiki). Najbolj očitna novost pa je sprememba formata tiskovine - letošnja tiskovina ima bistveno večji format (22 cm X 22 cm).

Najbolj osupljiva pa je statistika. V pregledanem letu je 54 članov Zveze organiziralo skupaj 9 338 dogodkov, na katere je prišlo 685 853 obiskovalcev. Skupaj so sofinancirali 2648 različnih subvencij, ki so zadevali 65 384 deležnikov. Vse leto je bilo na voljo 191 t.i. e-točk (brezplačni dostop do računalnika z dostopom do interneta), ki jih je uporabljalo skupaj 46 458 uporabnikov.

Tako je bilo s strani študentskih klubov organizirano povprečno skoraj 26 dogodkov dnevno, ki jih je v povprečju dnevno obiskalo 1879 obiskovalcev ali udeležencev.

Pri projektu so sodelovali izključno Novomeščani: Tomaž Grdin - oblikovanje tiskane izdaje, Marko Dvornik - oblikovanje spletne izdaje, Damijan Šinigoj - korekture, Nina Štampohar - lektoriranje, Urša Štangelj - statistika in jaz - vodja projekta, urednik. Tiskovina je izšla pri Založbi GOGA.

Danes se je moj blog pojavil v dveh spletnih medijih. Povezavo sta objavila spletna edicija revije Park in Lokalno-aktualno.

Najbolj sem vesel objave v domačem Parku, ki je uspešno nadaljevanje ideje Spletnega portala lokalnih volitev. Po neuradnih informacijah Park že pripravlja nove spletne vsebine, ki naj bi bile nared že do konca leta. Komaj čakam.

Lokalno-aktualno je osvežitev v lokalnem spletnem prostoru. Izdajatelj spletnega portala podjetje Studio D d. o. o.

_{Izrez iz spletne strani revije Park.}

_{Izrez iz spletne strani Lokalno-aktualno.}

I got punk’d. Da, pošalili so se z mano. Kvalitetno, moram priznati. Sicer že nekaj časa nazaj, ampak rana je še vedno sveža, ponos ranjen.

Jutro, po četrtem dremežu vstanem, stranišče, kopalnica, hoja v pisarno. Mislim si, spet bo tole ena navadna sreda. Ne bi mogel bolj brcniti v temo. Usedem se za pisalno mizo, prižgem računalnik in začnem z jutranjim obredom: sinhroniziram el. pošto in koledar, odprem spletne novice, kliknem na par blogov ter preverim tiskano pošto v namiznem nabiralniku. Zazvoni telefon. Borutov glas se trese, komaj izusti: “Si že preveril Kliping? Pojdi na Kliping!” Poklopim slušalko, vnesem geslo za spletno bazo izbranih člankov in šok.

Naslov: Luka Blažič DNŠ važič. Medij: Slovenske novice. Rubrika: Bulvar. Doseg: 175 000 (!). Pogoltnem slino in pritisnem na ikono za pregled članka. Peščena ura Oken se še nikoli ni vrtela tako počasi. Članek se odpre. Sem napisal članek? Popravek, odpre se razpelo.

V tišini preberem izkrivljeno zgodbo polno laži in polresnic. Obnemim, oblije me mrzel pot. Pri drugem branju se mi pridružita še Jernej in Robi. S stolom se odmaknem od monitorja in si tiho ponavljam: “Zakaj bi kdo to napisal? Pa to ni nič res.” Osredotočim se na fotografije. Pa saj to so fotografije iz zasebnih zabav, kako so prišle do novinarja. V glavi se mota film o sabotaži. Pograbim telefon, vstanem. Na poti do stranišča začnem vrteti telefonsko številko odvetnice, ko me vstavi Jernej in pravi: “Luka, to ni nič res. To je joke!

Nisem vedel ali bi se smejal ali kričal. Bi bil jezen ali srečen. Pa sem se raje (sicer malo bolj kislo) nasmejal in si resnično od srca oddahnil.

Ozadje zgodbe
Šini je, pod vplivom MTV oddaje Punk’d, prišel na idejo, da se mora z nekom pošaliti. Borut (tisti, ki me je opozoril na klip) mu je predlagal izmišljen članek in se dogovoril s podjetjem, ki nam izvaja kliping. Zgoraj omenjeni Jernej pa je priskrbel kamero (ja, moja reakcija je posneta). Norčija je uspela. Po nepreverjenih podatkih je podjetje za kliping celo začelo s trženjem podobnih šal.

_{Tekst v članku je namenoma zabrisan. Pri tem mi je pomagal Jure, ki je na koncu dodal: “Veš Luka, samo Grissom bi pa tole še vedno prebral.”}

Čemu blog, če ga ne moreš izkoristiti tudi za nerodna dela, npr. za opravičilo. Iskreno seveda. Čast ali nesreča prvega opravičila pripada prijatelju Juretu Šulnu. Pa ne zato, ker je prvi objavil novico o mojem novem blogu, ampak zato, ker že nesramno dolgo zamujam z njim.

Skratka, zgodba se začne na mrzel februarski petek, dan pred Pustnim disko plesom v Klubu LokalPatriot. Akterja zgodbe razmišljava o maskah za ples in sedem sekund kasneje se sprejme sklep - bova šla kot Starsky in Hutch.

Lasulja, imam. Srajca, imam. Pretesne kavbojke (kdo jih pa nima), imam. Zlizano rjava jakna, imam. Tok in pištola (plastična, da ne bo pomote, ampak tok je pa tapravi!), imam. Hmm … imam vse? Joj, ne, bo naporno: “Jure ti mi boš pa ena očala posodil.” Odgovor je bil seveda pritrdilen, kar pa se bo izkazalo za napako.

Na ples sva seveda šla. Dogodek je upravičil sloves disko vročične noči, že dolgo se nisem imel tako zelo prijetno. Zaključek je bil fantastičen, ampak o tem kdaj drugič. No, na poti iz Kluba sem, kot vesten voznik, snel sončna očala, jih pospravil v sovoznikov predal in pozabil nanje za kakšen mesec dni.

Kaj se je dogajalo tisti mesec dni z očali, kaj jim ni ustrezalo, zakaj so se uničila, ne vem. Vem pa, da mi je žal Jure, še posebej zato, ker vem, koliko ti sončna očala pomenijo. Jure jih ima namreč več deset, lahko bi celo rekel, da je zbiratelj.

Rezultat je viden spodaj na fotografiji, Jure če jih še hočeš nazaj, so v pisarni, spodnji drugi predal črnega regala. In še enkrat: Oprosti!

_{Fotografijo sončnih očal je pred nekaj minutami posnel Robi Kruh.}