Pred nekaj tedni sem v Klubu srečal Jurija Moškona in stekel je pogovor poln nostalgije ter zanimivih zgodb. Nostalgičen je bil predvsem Jurij, ki je leta 1991 soustanovil novomeško mladinsko društvo MKC (Mladinski kulturni center).¹ Kmalu po ustanovitvi centra je začela, pod taktirko Jurija, oddajati tudi MKC TV.

Sam se začetkov oddaj ne spomnim (imel sem 13 let), bežno mi je v spominu ostalo zgolj nekaj zadnjih objav. Po pričevanju starejših sodelavcev, prijateljev in znancev so bile oddaje duhovite, zanimive in ne malo kdaj poučne. Sam sem se v to prepričal včeraj,²ko sem odprl Jurijevo spletno stran.³

Na “spleteni” strani so, poleg video vsebin, fotografij, knjig, napotkov … namreč zbrani tudi izseki oddaj MKC TV. Zgodovinski zaklad sodobne zgodovine meških intelektualcev, vam povem! Najdejo se posnetki sestankov, snemanja spota Mercedesev,⁴ brucovanje … Obisk res toplo priporočam.

Spodaj objavljam⁵ prispevek iz leta 1993: Otvoritev Študentskega servisa DNŠ, takrat še na ulici Talcev. Plakat, ki ga lahko vidite na koncu prispevka, še vedno visi v pisarni DNŠ

1. MKC je pomenil začetek sodobnega mladinskega organiziranja v Novem mestu, leto kasneje se mu je pridružil tudi DNŠ. MKC je obstajal samo eno leto; MKC TV - kratice so nato pomenile Mala Klinika Cinizma - pa je oddajal svoje ideje do leta 1998. [↩]
2. Spletno stran mi je pokazal že Jurij, včeraj pa me je nanjo zopet spomnil g. Vlaho. [↩]
3. Jurij ji pravi Jurijeva spletena domačinka. [↩]
4. Zdaj Dan D. [↩]
5. Objavljeno z Jurijevim dovoljenjem. [↩]

Ujel sem ga, ujel na delu. Roka je bila že globoko v kozarcu z marmelado, intervencija je bila nujna.

Bil je dan po Božiču, ko avtor bloga ni mogel spati. Zabave, obilica praznične hrana in zamenjan spalni ritem so terjali svoj davek. Naveličan televizije in brskanja po internetu sem se odpravil na snežni sprehod¹. Naredil sem krog po Jerebovi ulici do Germove, šel mimo Situle in Galerije Simulaker, nato pa po Vrhovčevi nazaj proti bloku. Sklenil sem, da pred vrnitvijo domov pokadim še en cigaret - prižgal sem ga pod nadstreškom vhoda v Srednjo šolo za gostinstvo in turizem.

Nočno meditacijo s snegom in cigaretom je zmotila postava, ki je stopila do zadnjega avtomobila na parkirišču. “Kam pa kam, sosed!”, sem si mislim. Oseba, zdaj sem že videl, da gre za mlajšega moškega, nikakor ni mogel odpreti voznikovih vrat. “Najverjetneje so mu zamrznila.”, sem si rekel in potegnil še en dim. Fant se je po nekaj sekundah vdal in stopil do drugega avtomobila …

Ne vem točno kdaj, ampak mislim, da sem nekje pri tretjem ali četrtem avtomobilu ugotovil zakaj gre - gospodič, nekaj metrov od mene, poskuša vdreti v avtomobil. Omahoval sem ali naj stopim do njega ali ne, priznam, samo ko pa je začel rogoviliti okoli mojega avtomobila, sem pa popiz… Kot riba napihovalka sem se zravnal, razširil prsa in stopil do njega.

“Jeba ne, so vsi zaklenjeni!”, sem vzkliknil. V tistem trenutku se je, ne preveč profesionalni vlomilec obrnil in me začudeno pogledal. Zato sem še enkrat, tokrat odločneje ponovil: “Jeba ane, so vsi zaklenjeni!” Verjemite, njegov učitelj telovadbe bi bil ponosen - fant je zagotovo postavil šolski rekord na 400 metrov z ovirami².

Sosedje, pisne zahvale sprejemam vsak četrti petek v mesecu. Lejga zlomka, to je že jutri .

1. Tisto noč je snežilo. Cestne službe še niso opravile svojega dela, zato je bilo cestišče patetično lepo. [↩]
2. Na progi (cesti) je imel že dobrih 5 cm snega. [↩]