In flagranti ali ujet z rdečimi rokami

Ujel sem ga, ujel na delu. Roka je bila že globoko v kozarcu z marmelado, intervencija je bila nujna.

Bil je dan po Božiču, ko avtor bloga ni mogel spati. Zabave, obilica praznične hrana in zamenjan spalni ritem so terjali svoj davek. Naveličan televizije in brskanja po internetu sem se odpravil na snežni sprehod¹. Naredil sem krog po Jerebovi ulici do Germove, šel mimo Situle in Galerije Simulaker, nato pa po Vrhovčevi nazaj proti bloku. Sklenil sem, da pred vrnitvijo domov pokadim še en cigaret - prižgal sem ga pod nadstreškom vhoda v Srednjo šolo za gostinstvo in turizem.

Nočno meditacijo s snegom in cigaretom je zmotila postava, ki je stopila do zadnjega avtomobila na parkirišču. “Kam pa kam, sosed!”, sem si mislim. Oseba, zdaj sem že videl, da gre za mlajšega moškega, nikakor ni mogel odpreti voznikovih vrat. “Najverjetneje so mu zamrznila.”, sem si rekel in potegnil še en dim. Fant se je po nekaj sekundah vdal in stopil do drugega avtomobila …

Ne vem točno kdaj, ampak mislim, da sem nekje pri tretjem ali četrtem avtomobilu ugotovil zakaj gre - gospodič, nekaj metrov od mene, poskuša vdreti v avtomobil. Omahoval sem ali naj stopim do njega ali ne, priznam, samo ko pa je začel rogoviliti okoli mojega avtomobila, sem pa popiz… Kot riba napihovalka sem se zravnal, razširil prsa in stopil do njega.

“Jeba ne, so vsi zaklenjeni!”, sem vzkliknil. V tistem trenutku se je, ne preveč profesionalni vlomilec obrnil in me začudeno pogledal. Zato sem še enkrat, tokrat odločneje ponovil: “Jeba ane, so vsi zaklenjeni!” Verjemite, njegov učitelj telovadbe bi bil ponosen - fant je zagotovo postavil šolski rekord na 400 metrov z ovirami².

Sosedje, pisne zahvale sprejemam vsak četrti petek v mesecu. Lejga zlomka, to je že jutri .

1. Tisto noč je snežilo. Cestne službe še niso opravile svojega dela, zato je bilo cestišče patetično lepo. [↩]
2. Na progi (cesti) je imel že dobrih 5 cm snega. [↩]