I got punk’d. Da, pošalili so se z mano. Kvalitetno, moram priznati. Sicer že nekaj časa nazaj, ampak rana je še vedno sveža, ponos ranjen.

Jutro, po četrtem dremežu vstanem, stranišče, kopalnica, hoja v pisarno. Mislim si, spet bo tole ena navadna sreda. Ne bi mogel bolj brcniti v temo. Usedem se za pisalno mizo, prižgem računalnik in začnem z jutranjim obredom: sinhroniziram el. pošto in koledar, odprem spletne novice, kliknem na par blogov ter preverim tiskano pošto v namiznem nabiralniku. Zazvoni telefon. Borutov glas se trese, komaj izusti: “Si že preveril Kliping? Pojdi na Kliping!” Poklopim slušalko, vnesem geslo za spletno bazo izbranih člankov in šok.

Naslov: Luka Blažič DNŠ važič. Medij: Slovenske novice. Rubrika: Bulvar. Doseg: 175 000 (!). Pogoltnem slino in pritisnem na ikono za pregled članka. Peščena ura Oken se še nikoli ni vrtela tako počasi. Članek se odpre. Sem napisal članek? Popravek, odpre se razpelo.

V tišini preberem izkrivljeno zgodbo polno laži in polresnic. Obnemim, oblije me mrzel pot. Pri drugem branju se mi pridružita še Jernej in Robi. S stolom se odmaknem od monitorja in si tiho ponavljam: “Zakaj bi kdo to napisal? Pa to ni nič res.” Osredotočim se na fotografije. Pa saj to so fotografije iz zasebnih zabav, kako so prišle do novinarja. V glavi se mota film o sabotaži. Pograbim telefon, vstanem. Na poti do stranišča začnem vrteti telefonsko številko odvetnice, ko me vstavi Jernej in pravi: “Luka, to ni nič res. To je joke!

Nisem vedel ali bi se smejal ali kričal. Bi bil jezen ali srečen. Pa sem se raje (sicer malo bolj kislo) nasmejal in si resnično od srca oddahnil.

Ozadje zgodbe
Šini je, pod vplivom MTV oddaje Punk’d, prišel na idejo, da se mora z nekom pošaliti. Borut (tisti, ki me je opozoril na klip) mu je predlagal izmišljen članek in se dogovoril s podjetjem, ki nam izvaja kliping. Zgoraj omenjeni Jernej pa je priskrbel kamero (ja, moja reakcija je posneta). Norčija je uspela. Po nepreverjenih podatkih je podjetje za kliping celo začelo s trženjem podobnih šal.

_{Tekst v članku je namenoma zabrisan. Pri tem mi je pomagal Jure, ki je na koncu dodal: “Veš Luka, samo Grissom bi pa tole še vedno prebral.”}

Čemu blog, če ga ne moreš izkoristiti tudi za nerodna dela, npr. za opravičilo. Iskreno seveda. Čast ali nesreča prvega opravičila pripada prijatelju Juretu Šulnu. Pa ne zato, ker je prvi objavil novico o mojem novem blogu, ampak zato, ker že nesramno dolgo zamujam z njim.

Skratka, zgodba se začne na mrzel februarski petek, dan pred Pustnim disko plesom v Klubu LokalPatriot. Akterja zgodbe razmišljava o maskah za ples in sedem sekund kasneje se sprejme sklep - bova šla kot Starsky in Hutch.

Lasulja, imam. Srajca, imam. Pretesne kavbojke (kdo jih pa nima), imam. Zlizano rjava jakna, imam. Tok in pištola (plastična, da ne bo pomote, ampak tok je pa tapravi!), imam. Hmm … imam vse? Joj, ne, bo naporno: “Jure ti mi boš pa ena očala posodil.” Odgovor je bil seveda pritrdilen, kar pa se bo izkazalo za napako.

Na ples sva seveda šla. Dogodek je upravičil sloves disko vročične noči, že dolgo se nisem imel tako zelo prijetno. Zaključek je bil fantastičen, ampak o tem kdaj drugič. No, na poti iz Kluba sem, kot vesten voznik, snel sončna očala, jih pospravil v sovoznikov predal in pozabil nanje za kakšen mesec dni.

Kaj se je dogajalo tisti mesec dni z očali, kaj jim ni ustrezalo, zakaj so se uničila, ne vem. Vem pa, da mi je žal Jure, še posebej zato, ker vem, koliko ti sončna očala pomenijo. Jure jih ima namreč več deset, lahko bi celo rekel, da je zbiratelj.

Rezultat je viden spodaj na fotografiji, Jure če jih še hočeš nazaj, so v pisarni, spodnji drugi predal črnega regala. In še enkrat: Oprosti!

_{Fotografijo sončnih očal je pred nekaj minutami posnel Robi Kruh.}

Ne, Tanja, nisem šel v London, ne da bi ti povedal, je pa tam bila fotografija z mojo podobo, ki jo je za potrebe Striptiz kolumne v Mladini posnel Borut Peterlin.

Borut je namreč gostoval z razstavo Emerging Slovenia v HOST gallery na Honduras Street-u v Londonu in med izbranimi fotografijami je tudi tista na kateri plujem v vinskem škafu sredi reke Krke.

Fotografija je nastala aprila letos, v sklopu PR oglaševanja za Festival Cvičkarija. Končni izdelek je bil objavljen 21. aprila, budno oko Klipinga pa ga je videlo in zapisalo takole [pdf, 301kb]

Spodaj je priložen še film, kako smo vse skupaj izvedli. Film je posnel in ga sidra Damijan Šinigoj.

Že nekaj dni hodim v novo pisarno. No … pisarna je v bistvu ista, tudi pohištvo je ostalo. Pozorno oko bi celo dodalo, da sta tudi tehnika ter sama postavitev ostali isti in že vidim dlakocepca, ki vpije, da smo samo prebarvali stene in nalepili dva nova kosa plute. Ampak zame je “nova”!

Ideja je bila zelo enostavna: “Kaj … spraznimo pisarno, odstranimo omet, zadelamo luknje in prebarvamo. Dve uri posla.” Mogoče za profesionalne slikopleskarje, nam akademikom ni šlo tako gladko. Začeli smo v petek popoldne, zagreto, kot se za študentarijo spodobi. Pohištvo iz pisarne je bilo odmaknjeno v trenutku, police so se odvijačile skoraj same. Omet je odpadal kot za stavo, pločevinke piva tudi.

Vnema je bila tako velika, da nihče ni opazil, da imamo vsa vrata vseh pisarn v nadstropju na stežaj odprta. Sem rekel pisarne? Mislil sem reci poslovalnico Agencije M servisa, Infotočko DNŠ, dve pisarni in povezovalni hodnik. Stoli, mize, računalniki, oglasne table … vse prekrito z belozelenim prahom. “Shit” je vzkliknil Klemen.

Podobnih “Shit” situacij je bilo še kar nekaj in ko sem v nedeljo pozno zvečer na kolenih ribal tla hodnika, mi je v glavi odzvanjalo petkovo vprašanje sošolca iz osnovne šole: “Kaj, kar sami boste?” in moj odgovor: “Kaj … Dve uri posla.”

^{Klemen (levo) in Andrej (desno) - pobudnika akcije.}

^{Simon (levo) in Jernej (desno) - soakademika.}